Začelo se je že zgodaj, na Kozjanskem, ko še vedela nisem, da se je začelo. Nekaj let nazaj pa sem ugotovila. Prevzele so me suhe travniške rastline v obliki čajnih shrankov pri mami mojega dušnega pastirja. Začelo me je zanimati kaj vse iz naše naravne okolice je še zdravilno in uporabno - in to je bilo to. Zakopana v knjige in na terenu veliko časa. V omari so se kopičili zdravilni zvarki, rastline so se sušile, skakale so v olja, šnops, v mila in še in še, samooskrbni kotiček se je polnil. Moja prva temeljna literatura je bil Ašičev nabiralniški priročnik, kasneje pa sem iz poudarka na zdravilnosti v smislu posebnih pripravkov prešla na uporabo divjih rastlin v vsakodnevni prehrani. Za to me je še posebej navdušila literatura Daria Cortese, ki je prvinski divjak in razodeva čarobna spoznanja o divjem svetu. Med drugim je izjemen izsledek dejstvo, da divje rastline vsebujejo v povprečju 3-4x več vitaminov in mineralov kot gojena zelenjava. Zadosten razlog, da človek divjinke zares spozna, tako ugotovi kje živi - kdo so njegovi rastlinski sosedje, in navsezadnje spozna, da jih lahko tudi poje in tako pripomore svojemu zdravju kot ohranjanju narave (z odgovornim nabiranjem). Naravo lahko ohranja namreč le ta, ki jo pozna.
Vsak dan uživam divje rastline. Ko vreme dovoljuje jih naberem sproti, ko ne, pa se na "gredenci" najde kakšen rastlinski prah, vložene rastline v kisu, olju itd. Če me zagrabi manjša lenobnost si naberem vrtne zeli, ko pa je energije več, zaokroži še po naravi in naberem tiste rož'ce, ki se spogledujejo z menoj. Zamešam jih v žitno ali zelenjavno osnovo in hitra jed je nared. To je t.i. hitra hrana najvišje kakovosti. Vsekakor pa rastline omogočajo vse vrste kulinaričnih umetnij.
Prav vsak divji okus mi je všeč in ne želim jih rangirati, vendar nekateri še posebej znajo osvojiti zeliščno dušo, pa se jih malce dotaknimo. Moj pionir vrtnih zeli je TOLŠČAK, ki ima blago limonino kisel in slan okus. Obožujem ga v paradižnikovi solati in še marsikje. Srce se razveseli tudi ko njivo zapleveli KURJA ČREVCA, ki ima okus po mladi koruzi in je odlična osnova za solate. Sledijo gozdni okusi česnovega predhodnika ČEMAŽA, špargljeva mehkoba dobro pokuhanih poganjkov ORLOVE PRAPROTI in zapeljiva kislina ZAJČJE DETELJICE, pridruži se poletno-jesenska sladkost ŽIRA in KOSTANJA. Ob robu gozda se vse leto bohoti KOPRIVA z okusom po pikantni špinači, prav tam se moje brbončice v posebnem delu leta rade pogostijo s kraljevskim sladko-kislim okusom DIVJIH ČEŠENJ, kasneje še DRNULJ in TRNULJ. Pri srcu mi je kašasti ŠIPEK, ki po okusu spomni na paradižnik, rada si skuham čaj sladkih cvetov ROBINIJE ali pripravim čajanko s prijateljico DOLGOLISTNO METO. Prav krasno se v jedi pokuha prebivalka suhih trat MATERINA DUŠICA, ki pogosto poda roko tudi DOBRI MISLI, katere grenčine spodbudijo občutek divjega zdravja v telesu. Prav posebej pa sem se nazadnje zaljubila v borca skalnatih pobočjih, to je DROBNOLISTNI ČOBER. Njegov okus bi težko razložila. Recimo da ima okus po ljubezni.
Kozjansko je moja rodna gruda in območje številnih raziskovanj. Ker ima območje izjemno biotsko pestrost je pod zaščitnim okriljem Kozjanskega regionalnega parka. Poleg kulturne krajine sadovnjakov in vinogradov, gozdov in mokrotnih travnikov izstopajo hribovski suhi travniki med 600 in 1000 metri nadmorske višine, kjer je zaznati prisotnost mnogih rastlinskih vrst, še posebej travniških orhidej ali kukavičevk, ki so tudi užitne in kot pravijo viri - okusne. Imajo majhne gomoljčke, nekoč imenovane divji krompir, ki naj bi bili pečeni ali kuhani zelo okusni (Ravnik, 2002). Zaradi intenzifikacije suhih travnikov so kukavičevke ogrožene in od leta 2004 zaščitene, zato jih iz moralnih zadržkov kulinarično ne raziskujem. Moja pot se pogosto razprostira med Kozjanskim in Notranjskim regijskim parkom. Kozjanska kaminska podlaga je večinoma kisla oz. silikatna (laporji, glinavci, peščenjaki), notranjska pa v veliki večini bazična oz. karbonatna (apnenec). Posledično se okusnih BOROVNIČEVIH in KOSTANJEVIH plodov lahko naužijem na Kozjanskem, medtem ko določena območja notranjskih tal obljubljajo stik s krasno začimbo - PRITLIKAVIM ŠETRAJEM in DIVJIMI ŠPARGLJI - LASASTI BELUŠ - z njima smo se že spoznali na Primorskem, na Notranjskem pa tega srečanja še ni bilo. Opazila sem še, da invazivne in medeno pikantne KANADSKE ZLATE ROZGE na Kozjanskem ni videti, v nasprotju pa na Notranjskem ni najti REPIKA. Zaenkrat. Kdo ve, morda sta me "prenesla okoli". Posebej bi morda omenila RUMENI DREN, ki sicer raste povsod, vendar je za Kozjansko v zgodovini postal tudi pomembna kulturna rastlina - žganje drnuljevec, marmelade, sok itd. Po drenu je v Sloveniji imenovanih več krajev, med drugim tudi moja vas - Drensko Rebro.
Raziskujem in ustvarjam pod imenom "Kje so tiste rožice?" Izvajam nabiralniške ture s pripravo divje hrane, čajank, zdravilnih zvarkov, kozmetičnih in čistilnih pripravkov ... V omari hranim precej čajčkov in drugih produktov narave, kar se v primeru želje ali potrebe da dobiti. Splošno delujem v smer, ki bi kazala na možnosti človekovega poznavanja in uporabe lokalnega okolja ter obresti, ki jih dobiš, ko prijateljuješ z naravo.
Comentários